KORUPCIJA SLOVENSKIH MANAGERJEV

21.6.2013

Novice Združenja Manager in revija MQ predstavljata moje najljubše strokovno branje v Sloveniji. Prispevek, ki sem ga ravnokar prebral, mi je dal idejo, da napišem kako slovenske managerje vidijo navadni ljudje in poslovneži v tujini oziroma tam, kjer se trenutno nahajam, s katerimi se trudim skleniti posle, da bi si zagotovil vsaj malo bolj varno prihodnost, če se le bo dalo in s tem izognil destruktivnim silam, ki nas vse Slovence trenutno obdajajo.

Najprej povzemam svoje izkušnje iz preteklih osmih let poslovanja:

S poslovanjem v Sloveniji sem zelo zadovoljen, ker sem imel vedno za primerjavo Srbijo in Makedonijo, državi, v katerih je mogoče samo s tankom osvojiti utrdbo in celo takrat je vprašljivo ali je na voljo dovolj težke artilerije, saj ljudje reagirajo izključno na objektivno moč, subjektivno pa se precej zanašajo na »emotivno poslovanje«, skratka zmešnjava čustev in moči. Etike niti ne omenjam; v slovarju je uvrščena pod črko »ž«. Primer, ki sem ga zasledil med predstavitvijo BNI filozofije v Beogradu, in ki govori sam zase, je bilo neverjetno vprašanje: »Ali je res, da nič ne zahtevaš od tistega, ki mu v svoji skupini pomagaš s svojimi kontakti in ta tako dobi posel s tvojo pomočjo?«.

Prebral sem tudi, da se naj ne bi zgledovali po slabših.

Slovenska napihnjenost in nekoordiniranost pozitivnih percepcij me je pozdravila že leta 2001, ko sem se kot eden izmed slovenskih rojakov, sicer iz nekdanje Jugoslavije in ne Argentine, preselil in zaživel med drugo polovico svojih sorodnikov – med Slovenci. Država mi je predvsem zelo všeč, ker ima določen nivo etičnosti, ki sicer izvira iz ljudi, ki verjamejo v sistem. Eden izmed takšnih je bil tudi moj sorodnik, ki mi je samo pritrdil, da sem na pravem mestu. Vendar imeti etično državo zaradi ljudi, ki verjamejo, da je okolje varno in etično je eno, dejansko imeti etično državo pa čisto druga stvar. Zakaj? Ko se je porušil sistem, so etični ljudje postali zagrenjeni do te države, saj so padli nižje, kot so bili prej. Ker je ogroženo njihovo preživetje, se borijo kot levi, da bi nadomestili, tisto kar so že imeli, saj so v to vendarle verjeli – mar to ni dovolj? Verjetno ni, kot lahko vidimo. Verjeti in ukrepati sta dve različni zadevi. Samo stali so, in … bili izigrani. Da ne bi še naprej čutili gneva, jim lahko svetujemo, da naj prevzamejo odgovornost za to, kar se je zgodilo, saj so tudi sami sodelovali pri kreaciji trenutnega stanja. Ne pravim, da naj bi se predali, ampak edina izhoda iz krize sta vedno bila vsesplošni kaos, kot so recimo vojne. Ko se ljudje nasitijo vojne, padejo v apatijo in ko imajo vsega dovolj, odločno preidejo iz tega stanja; sicer je dejanje kot takšno zelo neupravičeno, saj povzroča samo destrukcijo. Drugi način je sprejetje stanja kot je, trden dogovor in s tem tudi izhod iz nastale situacije – tukaj ponovno nastopi etika in to je tisto kar lahko izkoristimo v ljudeh, vendar jim je potrebno povedati, nič ne vedo o tem. Bistvo je torej v nameri, če se namerimo končati vojno, jo končamo, in če imamo namero rešiti problem brez vojne, to tudi naredimo.

Na tej točki skorajda pridem do rešitve oziroma namena tega pisanja. Ne poznam managerje, ki so si prislužili veliko več kot sem jaz lahko naredil v Sloveniji s svojo osemletno produkcijo. Generalizirati problem je zelo nehvaležno, saj so mi določeni managerji, katere osebno poznam zelo všeč. Najbrž zaradi svoje karme privlačim samo izbrane in ne lumpov (primer tega je Vegrad, saj nikoli nisem želel sodelovati z njimi, čeprav se mi je ponujala priložnost. Podjetje Modra Celica lahko potrdi mojo zaskrbljenost, saj je bilo to podjetje primorano plačati naše storitve namesto Vegrada. Na tem mestu lahko pohvalim g. Giannija Sokoliča in g. Andraža Vehovarja, ker sta dala besedo in postopala, kot je bilo dogovorjeno. Beseda je močna stvar zato lahko zaupam, to pa je temelj poslovanja. Pošteno. Vendar zakaj? Zato, ker je že na prvem sestanku jasno, da »ljudje delamo posel«, kar drži kot pribito in če ga delamo dobro, potem smo vsi srečni. Navedeni primer je precej specifičen; kljub temu pri nas obstaja dobra volja in zato tudi verjamem v boljšo prihodnost.). Lumparija se torej zgodi takrat, ko se ljudje igramo bogove. Te igrice pa se v tako majhni državi igramo samo takrat, ko nevede ali vede podpiramo določene skupine ljudi, ki se v nedogled vrtijo v svojem krogu in nato začnejo razmišljati kako blizu Olimpa so že. Prva in osnovna lekcija, ki sem jo slišal celo od člana eminentnega »Vinskega kluba«, je: »Nikoli ne sprejemaj v skupino samo močnih osebkov, saj se bodo na koncu med seboj poklali«. Osnovno pravilo tega kluba je, da morajo biti med člani tudi manjša podjetja (v tem klubu so določeni člani resnično velike korporacije, ki pa jih v Sloveniji trenutno ni). Vendar niso zgolj člani, temveč imajo svoje funkcije in tako preprečujejo anarhijo. Če lahko vinarji sprejmejo inteligentno odločitev, zakaj država, ki je že bila na dobri poti, ne bi imela takšnih pravil; saj, ko se zadeve oblikujejo na začetku nihče ne pomisli, kaj bo slabega iz tega nastalo. Pred samim začetkom projekta torej verjamemo v dobro voljo ljudi, vendar ta vera zbledi, ko nekateri dobijo krila zato, ker so jim določeni subjekti omogočili, da tudi letijo. Ptice letijo. Krivec za vse to je tisti, ki je že na začetku vedel, kaj bo iz cele zadeve nastalo. Upam, da ne boste rekli, da tega ni bilo mogoče predvideti vnaprej.

Potem naprej.

Že nekaj mesecev se nahajam v ZDA. Spoznal sem več kot 150 podjetnikov, zlasti preko skupine BNI, nekatere še preko svojih prejšnjih kontaktov. Pogovarjam se tudi z »navadnimi« ljudmi o tem kaj počnejo, kako jim gre, kaj mislijo o trenutni situaciji v svetu, ali sploh vedo kje je Evropa in kakšno je njihovo mnenje o mednarodnem sodelovanju, saj se veliko sliši o tem, da Amerika odpira svoja vrata mednarodnemu poslovanju, ki ga obljublja Barackova administracija. Določeni svetovalci že premišljujejo kako bodo s svojimi »svetovalnimi modeli« prišli v EU (primer podjetje Redefiine Leadership iz Kanade). Recimo, da sem v štirih mesecih kot mikro podjetnik naredil nekaj reklame Sloveniji, in sicer najprej glede geografskega položaja, saj vsi iz nekega neznanega razloga poznajo zgolj Slovaško. Določeni so nas celo umestili med bivše sovjetske države. Trenutno razmišljam o majčkah z zemljevidom Evrope in napisom »Tukaj je Slovenija«. Na hrbtni strani bi dodali še naše podatke in tako ljudem pokazali, da imamo v Sloveniji znanja, ki pomagajo optimizirati čas, da imamo standarde in vemo kaj je kakovost. No, druga plat zgodbe pa je naslednja. Ko nas vendarle prepoznajo, običajno ugotovim, da sem izbral zelo slab trenutek za reklamiranje Slovenije; lahko bi se zlagal, saj imamo vendarle podjetja tudi v Srbiji, Makedoniji in celo v Nemčiji. Morda lahko razložim, da smo iz Nemčije? Kaj takšnega mi niti na pamet ne pade, saj to ni etično, po drugi strani pa – zakaj ne bi Sloveniji pomagali, ampak resnično in iskreno in ne za hec, kot je bilo do zdaj. Strah pred slabimi državami obudi strah pred slabimi podjetniki, in se pojavi nezaupanje v kakovost. Tujcem je treba pojasniti natančno kdo smo. Tu je ogromno poslovnih priložnosti za tako majhne kot smo mi. V svetu lahko dosežemo resnično visok položaj, saj smo pridni in, kot že omenjeno, etični. Verjamemo lahko ne samo v Slovenijo, ampak v cel svet, saj je Zemlja skupen planet, zakaj bi se omejevali. Imate morda številke o tem koliko Slovencev je trenutno v ZDA? Vsem tem – vključno z menoj – lahko natisnemo majčke za katere bomo z veseljem plačali 20 evrov več zaradi prtljage na letališču, vendar bo vsaka majčka neizmerno dragocena za Slovenijo. Najprej nas bodo locirali, potem nas bodo začeli raziskovati, na koncu pa bomo sami popotniki naredili največji korak in povedali o Sloveniji same dobre stvari, saj smo vendarle v Evropi, mar ne?

In kje je tukaj sploh korupcija?

Slovenija je bila uvrščena med najbolj koruptivne države? To dejstvo tudi jaz le težko verjamem, ker vem, da posle na Generalnem sekretariatu Vlade RS dobivamo zato, ker dobro delamo in ne zato, ker nekoga poznamo. Vem, da so določeni igralci želeli do svojega kosa pogače na neetičen način. O njih se je veliko pisalo, vendar ni za to nihče odgovarjal, na koncu pa so bili odstranjeni. Tudi to je nekaj. Korupcija bo prisotna med slabimi in supresivnimi dogovori, ki so nevidni, vendar se zdaj realizirajo v dvigu DDV in ostalih davkih. Država razpada, takšno je mnenje tujcev, ki na veliko pišejo o nas. Korupcija je neetičnost in slab začetek projekta, igra bogov, ki povzroči padec veljakov, ki so pobrali največja priznanja in nagrade. Priznanja letijo tja, kjer »navadni ljudje« nimamo vstopa, zaradi neetičnih odločitev pa se nam sistem enostavno sesuje. Predlagam, da si najprej preberemo tisti kodeks vinarjev, ki nam bo v veliko pomoč. Naša napihnjenost nas uničuje. Če bo varnostnik na MZZ še naprej kuhal kavo in delal vse, kar ni v njegovi pristojnosti, bomo še naprej polni sami sebe in ne bomo spoštovali poklica. Američani so to rešili zelo elegantno. Njim enostavno ni mogoče dopovedati, da bi za sneg lahko poskrbel še kdo drug razen službe, ki je temu namenjena.

Torej, ne globaliziram ampak če začnemo verjeti, da se nam korupcija le dogaja, ker nam je uspelo porušiti nekaj kar je bilo uvrščeno na 37 mesto, se nam morda posveti. Problem se lahko reši če se ga locira. Smo kaj locirali? Včasih se mi zdi da smo slepi, saj tisti, ki zadeve spremlja iz druge dimenzije ima boljše percepcije kot tisti, ki samo ponavljamo »sej ni nič, bomo že«. No torej, če so se Islandci znali postaviti zase pri tako majhnem številu prebivalstva zakaj se še mi ne bi? Zato ker to ni naš vzorec? No, in kaj je naš vzorec? To da smo v eni državi zdržali 50 let in se je potem sesula, saj smo bili uspešni vendarle se je razpadla, ne po naši krivdi seveda? Sedaj smo pa v svoji državi in imamo hude težave, samo tega nočemo priznati, in zakaj le – ker smo uspešni? Kdo je že kriv sedaj?

In še za konec.

Na prvem sestanku Združenja Manager, kjer sva se tudi prvič srečala, sem pozabil omeniti, da si povabilo v članstvo Združenja manager štejem v čast. Menim, da je še veliko takšnih, ki ne glede na svojo velikost pomagajo, saj majhni vedno pridejo do izraza, kadar veliki kaj ušpičijo. Ne vem, če se bomo kaj naučili iz tega. Vem pa, da je energija, ki jo iščemo v celi Sloveniji trenutno zapakirana v majhnih stekleničkah.

Dragan Šibanc, PSD
član Združenja Manager
objavljeno v MQ reviji in 21.6.2013 na spletni strani Združenja Manager