Prevajanje je proces prenosa pomena iz izvirnega jezika v ciljni jezik. Pri tem gre za prenos jezikovne in kulturne značilnosti v drug jezik. Potrebno je, da se pri samem procesu prevajanja ne izgublja pomen besed, ki je v različnih kulturah drugače obarvan. Zavedanje kulturnih razlik med izvornim in ciljnim jezikom je ključno pri delu prevajalca, saj z upoštevanjem le-tega postane prevod razumljiv in ustrezen. Vedo, ki se s tem prenosom ukvarja, imenujemo prevodoslovje.
Izhodiščno besedilo je lahko v pisni ali v govorni obliki. Kadar imamo besedilo v pisni obliki gre za pisno prevajanje. V nasprotnem primeru, ko imamo besedilo v govorni obliki, pa govorimo o tolmačenju.
Ločimo tri vrste prevajanja po strukturalistu Romanu Jakobsonu:
Kljub temu da je prevajanje obstajalo že v antičnih kulturah, se je kot poklic pojavilo šele v 20. stoletju. Prevajanje poleg obrtne dejavnosti uvrščamo tudi v umetnost – obrt je zato, ker se mora prevajalec držati določenih pravil in norm, umetnost pa zato, ker lahko v prevod posega tudi sam.
izvira posredno iz latinske besede translatio (katere korena sta trans- in fero, oziroma supinlatum— ki v dani zvezi pomenita “nesti čez”). Sodobni Romanski jeziki uporabljajo inačice angleške besede “translation” z istim latinskim korenom oziroma iz besede traduco (“voditi čez”, “prepeljati”). Slovanski (slovenski “prevod”) in germanski jeziki (nemški “übersetzen”) sledijo tej shemi, z izjemo holandščine z “vertaling” – tj. “prejezičiti”.[1]
Antična grščina pozna μετάφρασις (metaphrasis, “govoriti čez”), kar je izvor izraza “metafraza” za “dobesedni” prevod, — za razliko od “parafraze” (“rečeno z drugimi besedami”, iz παράφρασις, paraphrasis).[1] “Metafraza” po novejših terminologijah ustreza “formalni ekvivalenci”, “parafraza” pa “dinamični ekvivalenci”.”[2]
Ikona za umetnost prevajanja je Kamen iz Rosette. Ta trojezična stela (hieroglifska egipčanščina, demotska egipčanščina, antična grščina) je ključ, ki je odklenil skrivnost egipčanskih hieroglifov (zaslužni za to Thomas Young, Jean-François Champollion, in drugi.[3])
Prevajanje nezahtevnih besedil za katere ni potrebno imeti posebnega tehničnega znanja in poznavanja strokovne terminologije. Prevajanje splošnih besedil je najlažja izmed zvrsti prevajanja.
Prevajanje besedil različnih strok (prava, računalništva, farmacije, strojništva, ekonomije, podjetništva, financ in ostalih) od prevajalcev zahteva določeno stopnjo specializacije. Prevajalci tovrstnih besedil so ustrezno usposobljeni in poznajo strokovno terminologijo področja. Strokovne prevode se običajno še dodatno lektorira neodvisno od prevajanja. V izogib napakam in nevšečnostim ustreznost terminologije pregleda strokovnjak.
Književno ali literarno prevajanje je področje prevajanja, ki se ukvarja s prevajanjem besedil na področju literature, torej literarnih del, kot so novele, kratke zgodbe, romani, gledališke igre, pesmi ipd. Je ena najbolj zapletenih oblik medkulturnega sporočanja, ki omogoča prenos književnosti v druge jezike in kulture. Predvsem zahtevno pa je prevajanje pogovornega jezika in dialekta.[4] Prevajalci književnih del so pogosto tudi sami avtorji poezije ali proze.
Ker je literatura odvisna tudi od kulture, se lahko literarni prevod nekega dela precej razlikuje od besedila v izhodiščnem jeziku. Gre za eno izmed najbolj prepoznavnih in zapletenih vrst prevajanja, čeprav je zanimanje zanjo med prevajalci precej majhno. Prevajalci literarnih besedil zaslužijo veliko manj kot ostali prevajalci, zato se za literarno prevajanje odločijo le tisti, ki se zanimajo za literaturo, nek določen jezik in kulturo in ki si lahko privoščijo literarno prevajati (občiajno vzpordeno z drugim prevajanjem in/ali drugo službo).
so pomembni pri medkulturni izmenjavi, sliki druge kulture v določeni jezikovni skupnosti in pri razvoju nacionalne kulture in identitete. Če govorimo o prevajanju literarnih besedil (romanov, povesti, iger, poezije, itd.), govorimo praktično o umetnosti. V večjezičnih deželah, kot je Kanada, se prevod pogosto obravnava kot samostojen literarni dosežek, pravno pa je prevajalec prav tako lastnik pravic svojega prevoda (če ni s pogodbo določeno drugače).
Po mnenju poznavalcev je najteže prevajati poezijo, saj sta težavna tako prenos oblike kot vsebine v ciljni jezik. V svojem vplivnem članku On Linguistic Aspects of Translation iz leta 1959 je ruski jezikoslovec Roman Jakobson izjavil, da je »poezija po definiciji neprevedljiva«. Leta 1974 je ameriški pesnik James Merrill napisal pesem Lost in Translation, ki delno obravnava to vprašanje. To obravnava tudi knjiga Douglasa Hofstadterja iz leta 1997, Le Ton beau de Marot. S prevajanjem poezije je povezano tudi prevajanje pétih besedil (péto prevajanje), saj je večina vokalne glasbe, vsaj v zahodni tradiciji, zasnovana v urejenih vzorcih, še posebej v verzih in z rimo. Značilen primer prevajanja poezije za petje so cerkvene himne (npr. nemški korali, ki jih je v angleščino prevedla Catherine Winkworth).[5]
ima več omejitev kot prevajanje poezije, kajti pri prvem je v izbiri med prevajanjem v verzih in prevajanjem, ki odpravlja ustroj v verzih, na voljo le malo ali praktično nič svobode. Človek lahko v pétem prevodu spremeni ali izpusti rimo, vendar pa predstavlja dodeljevanje zlogov določenim notam v izvirni glasbeni postavitvi izjemen izziv za prevajalca. Drugi problemi pri pisanju pétega prevoda vključujejo ponavljanje besed in fraz, postavitev premorov in poudarkov, značilnosti samoglasnikov, zapetih pri visokih notah, in ritmične značilnosti vokalne linije, ki je lahko bolj naravna v izvornem kot pa v ciljnem jeziku. Ker je petje prevedenih besedil uveljavljeno že stoletja, se poslušalcu običajno ponudi zapisan prevod (npr. kot del koncertnega programa ali pa kot projicirani napisi v koncertni dvorani ali v vizualnem mediju – podnapisi ali nadnapisi).
Prevodni postopek je postopek prenosa izvirnega besedila (besedila v izvirnem jeziku) v ciljno besedilo (besedilo v ciljnem jeziku). Pri tem ne gre le za dobesedni prevod posameznih besed, ampak za prenos pomena in sporočila besedila ter posameznih kulturno specifičnih elementov iz enega jezikovnega okolja v drugega.
Po Katherini Reiẞ gre pri prevodnem postopku za ustvarjanje ekvivalence med izvirnim in ciljnim besedilom. Pri tem ne gre za dobesedni prevod, temveč za ustrezen prevod, ki ima v obeh jezikih isti komunikacijski učinek in podobno učinkuje na bralca v obeh jezikih.
Udeležence v prevodnem postopku delimo na primarne in sekundarne.
Prevajalec prevodno strategijo izbere glede na tip besedila, glede na to, kje bo besedilo objavljeno in kdo je ciljni bralec. Poznamo več prevodnih strategij[7]:
Pri strojnem prevajanju, ki temelji na pravilih (ang. rule-based machine translation (RBMT)), se izhodiščno besedilo najprej analizira na oblikoslovni in slovnični ravni, da se pridobi slovnična predstavitev. Strojni prevajalnik, ki upošteva jezikovna pravila, zato za svoje delovanje potrebuje obsežne leksikone z morfološkimi, sintaktičnimi in semantičnimi podatki ter obsežno bazo jezikovnih pravil.[8]
pravil se razlikuje od sistema do sistema, vse pa veže dejstvo, da je postavitev takšnega sistema dolgotrajno opravilo. V to skupino spada večina današnjih komercialnih prevajalnih sistemov, čeprav se pri gradnji poslužujejo nekaterih manj standardnih prijemov. Sistemi te paradigme izvorno besedilo najprej morfološko ter skladenjsko analizirajo ter izdelajo predstavitev vhodnega besedila, po navadi v obliki drevesa skladenjske razčlembe (ang. parse tree). Ta predstavitev se še dodatno abstrahira s poudarkom na zahtevah strojnega prevajanja. Abstraktna predstavitev vhodnega besedila v izvirnem jeziku se s prenosom prevede v podobno predstavitev v ciljnem jeziku, to predstavitev pa sistem uporabi kot osnovo za tvorjenje besedila v ciljnem jeziku[9]; pravzaprav uporabi enake metode kot pri analizi besedila, le da pri tvorjenju postopek poteka v nasprotni smeri.<br /
Obstaja več definicij kulture, ki se med seboj nekoliko razlikujejo in dopolnjujejo ter hkrati pojasnjujejo, iz katerih sestavin in kako je kultura sestavljena. Kultura je skupnost ljudi, ki imajo določene družbeno pogojene lastnosti, in njihovih dosežkov. Kulturno specifični detajli se nahajajo v podzavesti in segajo do posameznikove ideološke determiniranosti. Gail Robinson opredeljuje kulturo kot razdeljeno na zunanje (npr. jezik) in notranje (npr. vrednote) dejavnike. Poleg tega našo kulturo zaznamujejo tudi dejanski produkti in značilnosti – na primer umetnost, artefakti itd. Fon Trompenaar opredeljuje kulturo kot dinamični proces, s katerim rešujemo medčloveške probleme. Po njegovem naj bi bila sestavljena iz treh delov, in sicer iz zunanje in srednje plasti ter jedra.
naj bi predstavljala eksplicitno kulturo (predmeti in produkti, kot na primer jezik in hrana), srednja plast predstavlja vrednote in norme, jedro pa implicitno kulturo (temeljna prepričanja o eksistenci). Geert Hofstede razlaga, da kulturo sestavlja več plasti – vrednote in različne prakse. Slednje se delijo na rituale, junake in simbole (besede, geste, predmeti) določene kulture. Za razumevanje kulture je pomembna t. i. Teorija ledene gore Edwarda T. Halla, ki kulturo deli na tehnično, formalno in neformalno. Tehnična kultura predstavlja vrh ledene gore in pomeni ekspliciten, jasen jezik, ki je vsem razumljiv; formalna kultura predstavlja del ledene gore tik pod vodno gladino ter se nanaša na bonton in obnašanje znotraj posamezne kulture; neformalna kultura pa je predstavljena kot večinski del ledene gore pod vodo, poteka pa na nezavedni ravni ter zajema tradicijo, običaje, mišljenje in komunikacijo določene kulture.[10]
Med specifične elemente kulture, ki predstavljajo še posebej zanimivo, a hkrati težavno plat medjezikovnega posredovanja, štejemo kultureme in kulturne realije.
Kulturem (→ izhajajoč iz kulture) je osnovni element etnolingvistike. V ožjem kulturem pomenu pomeni ključne besede oziroma kulturne scenarije, ki uravnavajo jezikovne situacije. Sem spadajo tudi stereotipi, stalne besedne zveze itd. Kultureme po behavioristični realizaciji delimo na neverbalne, ekstraverbalne, verbalne in parajezikovne (slednja sta tesno povezana). Neverbalni so na primer mimika, gestika in gibi telesa; ekstraverbalni so čas, prostor in socialne spremenljivke; verbalni so besede, stavki in besedila; parajezikovni so melodija, ritem (govora) itd.